No, pa smo! Kaj? Zlati! In to več kot enkrat!!! - MePZ Cantemus

Vse delovne sobote, vse dodatne vaje in celo vse travme iz nižje glasbene šole so bile poplačane v soboto, 4. 6., ko je Cantemus v češkem Olomoucu z dvema čustva polnima nastopoma prepričal ne le publike, temveč tudi žirijo mednarodnega zborovskega tekmovanja Mundi Cantant, ki je potekalo v okviru tamkajšnjega 44. zborovskega festivala.

Poleg src publike in žirije smo tako osvojili prvo mesto in zlato odličje v kategoriji sakralne glasbe ter drugo mesto in zlato odličje v kategoriji ljudske glasbe. Hura!

Na olomouškem glavnem trgu, nasproti veličastne mestne hiše smo polni pričakovanja mahali s belo modrimi kamniškimi zastavami in zapadli v evforijo, ko je bilo razglašeno, da smo se uvrstili v večerni Grand Prix, kjer bo izbran absolutni zmagovalec med devetindvajsetimi tekmujočimi zbori.

Na zaključnem koncertu nismo zmagali. Smo pa poskrbeli za antiklimaktičen – ali pa klimaktičen, odvisno, koga vprašate – zaključek razglasitve, ki so se je organizatorji lotili z evrosongovskim pompom. Vsak izmed žirantov je glasoval za zbor, ki se je njegovega srca najbolj dotaknil, in za vsak glas so pred ustreznega dirigenta postavili škatlo. Škatle so bile belo modre in so se tako ujemale s kamniško zastavo, kar odobravamo. Napočil je čas za zadnji glas, dramatično se je odpirala kuverta, z izenačenim številom škatel sta vodila nemški in češki zbor, odločilni glas pa je šel – Cantemusu. Zmagovalca sta bila tako dva, mi pa smo z drugim najvišjim doseženim številom škatel zaostali samo za njima.

Potem smo proslavljali v pivnici tik pod mogočno mestno hišo ter s petjem, ki je tako navdušilo amaterske in profesionalne glasbenike, prestrašili natakarja, da se mu je cel pladenj velikih vrčkov piva zvrnil po drugih tenorjih. Po občutku bi človek rekel, da je zalivanje drugih tenorjev s celimi litri piva, sploh češkega, samo blagodejno, tako da se od njih v naslednji sezoni pričakujejo velike reči.

Turnejo na Češkem smo sklenili v Brnu, kjer smo na koncertu ponovili sakralni program – in tisti del ljudskega, ki se lahko z nekaj domišljije dela, da je sakralni. Publika je bila navdušena, malodane se je utrnila kakšna solza, pa tudi mi smo bili navdušeni, in celo šofer avtobusa je bil navdušen. In tako sezono tudi zaključujemo: z navdušenjem.


P. S. Če še kdo dvomi, ali bi se nam pridružil, dvomov zagotovo ni več: vse, ki imate radi dobro glasbo in dobro družbo, vabimo, da jeseni stopite v vrste Cantemusa.


M. O.

Powered by SmugMug Log In